V začetku septembra smo člani Planinskega društva Loški Potok preživeli čudovit dan na Soriški planini. V prijetni jesenski atmosferi smo raziskovali razgibane poti, osvojili kar sedem vrhov, občudovali razglede na Julijske Alpe in se sprehodili po poteh zgodovine stare Rapalske meje. Kljub oblakom nas je spremljala dobra volja, prijetna družba in občutek pristnega planinskega doživetja.
V soboto, 13. septembra, je Planinsko društvo Loški Potok organiziralo pohod po Soriški planini, ki skozi vse leto ponuja številne aktivnosti, prekrasne razglede na Julijske Alpe in okoliške vrhove ter nas popelje tudi v zgodovino po poteh stare Rapalske meje.
V zgodnjih jutranjih urah se je 30 udeležencev z avtobusom odpravilo iz Loškega Potoka proti izhodišču. Jutranja kavica v Železnikih nas je prebudila, da smo lahko nadaljevali pot proti cilju. Tokrat je bilo malce drugače, saj start pohoda ni bil, kot je običajno, pri gostišču Brunarica, ampak je avtobus ustavil na manjšem parkirišču nekaj ovinkov pred vrhom, na izhodišču Ravt 3.
Jutro je bilo prav lepo jesensko – malo sonca, malo megle. Po kratkih pripravah na izhodišču na višini 1100 m smo se odpravili po markirani poti proti našemu prvemu vrhu. Na začetku nas je pričakala lepa pot skozi gozd, ki se je mestoma kar strmo vzpenjala, tako da smo za dobro jutro lepo dihali. S kratkimi postanki smo prišli do prvega vrha, Dravha, ki je bil sprva še v megli, nato pa se je vreme nekoliko izboljšalo in lahko smo že uzrli naš naslednji cilj. Trenutke smo hitro izkoristili za razglede po dolini.
Prvi, najtežji del je bil za nami, zato smo se počasi odpravili po planini proti naslednjemu vrhu, Lajnarju. Megla je počasi izgubljala svojo moč, mi pa smo ob poti uživali v razgledih. Na tem delu potekajo tudi kolesarske steze za gorsko kolesarstvo, zato smo lahko opazovali nekaj nadebudnih kolesarjev, ki so imeli trening za tekmo naslednji dan. Na Lajnarju, ki leži tik nad vrhom sedežnice, smo imeli krajši počitek in čas za razglede. Na vrhu stoji zanimiv »stolp« – deblo z izvrtanimi luknjami, pri vsaki pa je napisano, kateri vrh vidiš skozenj.
Pot smo nato nadaljevali proti naslednjemu vrhu. Ob poti smo si ogledali staro tovorno žičnico, ki je služila za oskrbo vojakov. Pohodniki smo se malce razkropili in izbrali različne poti do vrha Slatnika. Seveda smo se vmes videli in si mahali, saj poti potekajo po odprti planini, kjer se težko skriješ – razen, če se umakneš v kakšen bunker ali rov. To je nekaj pohodnikov storilo pod vrhom Velikega Slatnika. Prav prijetno je, ko greš z ene strani hriba v rov in prideš na drugi strani.
Manjša skupina se je nato odločila, da bo nadaljevala po vrhu planine, ostali pa smo se podali proti naslednjemu vrhu, ki je bil nekoliko bolj oddaljen in zato malo bolj zahteven, s strmim vzponom na koncu. Šavnik je ponudil prečudovit pogled na Bohinjsko jezero, Komarčo in Komno, Triglav in visokogorje pa so žal zakrivali oblaki. Da nas druga skupina ne bi predolgo čakala, smo se po kratkem odmoru in malici odpravili navzdol po poti in nato spet navzgor proti naslednjemu vrhu – Možicu. Tu nas je druga skupina že čakala, vsa vesela in nasmejana, saj so vmes počivali in poklepetali na soncu. Vrh Možica krasi železni oklep bunkerja, pod njim pa je rov.
Po okrepčilu smo odšli še do zadnjega vrha, Kora. Vmes so nas ponovno obiskali oblaki, ki pa so hitro odšli. Z vrha Kora smo počasi sestopili do parkirišča na Soriški planini, ob poti pa videli še smučišče in umetno jezero. Na parkirišču nas je čakal avtobus in mrzla pijača, da smo se lahko preoblekli in malo spočili. Sledilo je kosilo v gostišču Lajnar, nato pa pot z avtobusom domov preko Bohinjske Bistrice in Bleda, tako da smo naredili lepo krožno pot.
Prehodili smo vseh sedem vrhov na Soriški planini:
Dravh (1548 m), Lajnar (1549 m), Mali Slatnik (1549 m), Veliki Slatnik (1609 m), Šavnik (1547 m), Možic (1602 m) in Kor (1597 m).
Poleg vrhov in razgledov smo na poti videli tudi številne ostanke obrambnih utrdb, kasarn ter bunkerjev. Na tem območju je včasih potekala stara Rapalska meja. Skupno smo prehodili približno 1120 višinskih metrov in 12,7 kilometra poti v 5 urah in 40 minutah.
Glede na obraze in pogovore smo bili nad pohodom navdušeni prav vsi udeleženci. Super družba, super tura, le vreme za razglede nam ni bilo najbolj naklonjeno – a kljub temu smo se imeli čudovito, se veliko nasmejali in uživali v čarih Soriške planine.
